Pomagajmo božičku Feliksu okrasiti božično drevo je bilo naslov velike igre, ki smo se jo “igrali” na srečanju čete. Zaenkrat si lahko ogledate slike, kaj več o sami igri pa napišemo kmalu. Za clanek terjajte volkove!!!
vam želimo
in
Luč miru iz Betlehema vas bo letos obiskala v vsakem kraju posebej.
V Petek, 18. 12. 2009:
Na cerkvenem trgu po sprejemu pri petkovi večerni maši;
Ob kratkem programu pa še v naslednjih krajih:
Ob 19.15:Breg (pri kapelici) |
Ob 19.45:Nasovče (zraven mosta) |
Prisrčno vabljeni!
Če se sprejema v vaši vasi ne boste mogli udeležiti, pa prosimo, da nas kontaktirate
na telefon 030/690-065 in Betlehemsko luč miru vam bomo prinesli
na dom v soboto, 19.12., dopoldan.
Sekanje smrečic v novoletnem času, v gozdu, je neetično do narave, saj s tem uničujemo gozd. Drevo potrebuje več desetletij, da zraste do svoje višine, mi pa ji vzamemo življenje že v začetku rasti. Boljše bi bilo, če bi v gozdu natrgali veje smrek in iz tistega naredili božično drevo brez škode do narave, ker se smreka obrašča.
V soboto, 14.11.2009 ob 8:00 (z malo zamude), smo se pred komendsko cerkvijo zbrali vodniki in podvodniki z voditelji ,ki so se nevedno prestopali na parkirišču in nevedno iskali avtomobile. Nato je prišlo nekaj vozil, hop, in že smo bili v vozilih z zavezanimi očmi in se vozili, saj nas je neznano kdo odpeljal neznano kam, v daljne neznane kraje po neznani cesti, ki se je vlekla in vlekla, dokler ni voznik kar naenkrat ustavil…
…nas postavil na mraz in nas pustil čakati, dokler kar naenkrat! Kepe tu, kepe tam in padla je prva žrtev, jaz!
Ko smo odvezali šale, smo ugotovili, da se nahajamo na peklensko mrzlem Krvavcu z nalogo – zakuriti ogenj.
Sokola sva morala zakuriti ogenj v razmerah, kot da bila v močvirju, volkova sta morala zakuriti ogenj na snegu, ženski vodi, žabce, čebele in gazele pa so morale ogenj zgolj zakuriti (saj veste, ženske).
No, po prepotenih čelih in čevljih, napolnjenih z nikakor ne toplim snegom, se je ženskemu delu posrečilo, kar se moškemu ni (saj veste, moški) – zakuriti ogenj. Ko smo se greli ob prijetnem ognju, pod smreko, s katere je kapljalo na nas polno staljenega ledu, smo začeli s vodniškim sestankom (saj veste formalnosti).
Po opravljenih dolžnostih smo se posladkali s mandarinami in jabolki, nekateri so se še malo zapeljali po snegu in nato pot domov. Na poti v dolino smo si govorili vice, srečali ovce, jih pozdravili in že smo bili v Komendi, kjer smo soglasno ugotovili, da je bil izlet nadvse prijeten, nato pa smo hitro odbrzeli domov.
Optimistični sokol
30. oktobra 2009 se je ob enih popoldne pred cerkvijo v Mostah dobila komendska četa Pogumno srce. Odpravili smo se na jesenovanje v Sela pri Kamniku. Ko smo se vsi zbrali, smo se z avtobusom odpravili proti Kamniku. Na avtobusni postaji Kamnik smo se izkrcali in se peš odpravili proti Selam. Med potjo smo se ustavili in uradno sprejeli novince v našo četo. Nato smo nadaljevali pot.
Pa smo dočakali naše prvo daljše srečanje, ki se je odvijalo na Selah pri Kamniku, kjer smo preživeli dva zanimiva dneva. Večerjo smo si pripravili nekoliko drugače, nočni počitek pa so nam kratila bitja, ki so ukradla naše sobotno kosilo ampak ne skrbite, saj smo ga s skupnimi močmi spet našli.
Tukaj pa je nekaj utrinkov z jesenovanja:
Že dvanajst let in pol je tega, ko se nas je nekaj pohodnikov pridružilo skavtom, ki so takrat prvič organizirali romanje k lepi Marijini cerkvi v Novi Štifti pri Gornjem Gradu.
Svet v zadnjih letih potrebuje zmeraj več hrane saj število prebivalcev močno narašča. Da bi lahko pridelali kar se da uporabnih živil, je kmetijska industrija škropila po poljih sredstva za zatiranje plesni, plevelov in žuželk. Kmalu pa so se rastline na te strupe navadile. Tako rekoč je nastal začaran krog. Na vsako stvar so se rastline navadile. Izhod pa je omogočala šele vzgoja rastlin, ki so jim spremenili genome. Tako so bile odporne proti virusom, žuželkam, plesnim…
Če trava raste, pa jo mi pokosimo, raste naprej kajne? Tako je!
Če drevo raste, pa ga mi posekamo, raste naprej kajne? No ja. Recimo, da raste, ampak ne zraste.
