Komenda 1

Zimovanje stega 2010

Zopet je napočil zimski čas, ko se komendski skavti odpravimo na zimovanje. To leto je bilo zimovanje zopet nekaj posebnega, saj ga je celoten steg preživel skupaj. V četrtek, 18. 2., smo se vsi skupaj odpravili na dogodivščine v Tatre na Brkinih.

 

Pričelo se je z zborom pred cerkvijo v četrtek, ob 10. uri. Po uradnem začetku smo se skobacali v dva avtobusa in se odpeljali. Po malo daljši, veselo razposajeni vožnji smo prispeli v, na prvi pogled malo bolj zakoten kraj, Tatre. Tam nas je pričakala prijazna stavba ob cerkvi, ki je bila naslednje štiri dni naše prenočišče in seveda, naši voditelji, vsi v polni pripravljenosti, oblečeni v indijance in nabiti z energijo.

Tako se je pričel prvi dan zimovanja. Tema je bila, kot sem omenil že prej, indijanci, oziroma Friderik Irenej Baraga, slovenski misionar, ki je veliko postoril za severnoameriške indijance. Po prihodu smo se razdelili po sobah, razgledali naokoli, razpakirali, nato pa odšli ven, kjer so se do večerje odvijale zabavne igre. Po večerji je sledil zabavni večer, kjer smo se po gručah, vodih in plemenih predstavili stegu. Tako je bil večer ovit v plese, skeče, zanimive ritme in zabavno glasbo. Po končanem programu smo vsi utrujeni poskakali v spalke in zaspali. No ja, tako hitro pa tudi ne. Ob polnoči nas je prebudila tradicija – petje zdravljice, ki sta jo letos pela le dva člana čete in za to potem tudi delala odkupnino.

V drugi dan zimovanja smo se prebudili z lahkotno telovadbo, ki ji je sledil zajtrk, potem pa program, ki ga je opravila vsaka veja posebej. Program je potekal v krajšem pohodu, ki je zaobjemal kosilo in oglede okolice. Po povratku pa veliiiko prostega časa. Sledila je večerja in zabavni večer della Nejc Jurkovič.

Tretji dan smo se zbudili in dan začeli z sveto mašo, ki jo je vodil naš duhovni vodja, Grega. Pri zajtrku smo se tako najedli, da smo pokali po šivih, nato pa nam je NOPP pripravil veliko igro, ki je potekala do kosila. Pri veliki igri smo postali indijanci, ki so jim porušili domove in jih izselili, zato smo morali iskati »pravico« na različnih nalogah, ki so preizkušale naše skavtsko in indijansko znanje. Po kosilu smo odšli po delavnicah, kjer smo izdelovali nakit, torbice, bivake, frače, loke, lovilce sanj, delali frizure, igrali v senčnem gledališču in prakticirali prvo pomoč. Zopet je sledilo nekaj prostega časa, po večerji pa nas je obiskal Robert Baden Powell, ustanovitelj skavtov, s svojo ženo Olave. Obisk je bil namenjen praznovanju obletnice njunega rojstnega dne, ki ga imata 22. 2. Povedala sta nam zgodbo njunega življenja, mi pa smo ju za nagrado zasuli z vprašanji. Bi-pi in žena sta se poslovila, zabavni večer pa so prevzeli klanovci z vrsto zabavnih iger.

Dokaj hitro je napočil zadnji, četrti dan, ki se je pričel z ritmično opremljeno jutranjo telovadbo, po zajtrku pa priprava na mašo in na prihod staršev. Ko je bil program pripravljen, se je počistila in izpraznila celotna hiša, nato je sledillo kosilo, potem pa se je prikazalo veliko število odraslih ljudi, za katere smo kasneje ugotovili, da so naši starši. Zunaj smo jim na kratko predstavili dogajanje vsakega dne in končali naše zimovanje z mašo.

Mislim, da je bilo letošnje zimovanje spet nekaj nepozabnega in prav gotovo vredno ponovitve. Kdo bi si mislil, da se lahko takšno število mladih v tako kratkem času tako zelo poveže in uživa sleherni trenutek mokrega, mrzlega, veselega in neponovljivega zimskega tabora.

Rok Valenčič, Vedri volk