Komenda 1

Tabor VV 2010

Nekega sončnega velikega srpana, pisalo se je leto Gospodovo tisoč petsto sedemnajsto, je našo prelepo kmetijo napadla presneta nesnaga turška in ni nam preostalo drugega, kot da si poiščemo nov domek. Nakar med divjim begom srečamo gručo pobičev in dekličev iz Komende, jako mladih in oboroženih z rudečimi rutkami, ki so se rade volje ponudili, da postanejo naši hlapci in dekle.

            Tako smo skupaj odšli na lov za novo kmetijo in našli so se dobri ljudje v vasi Vinica ob Kolpi, ki so nam svojo odstopili za nekaj časa. Imeli smo jako težko delo, saj je bilo treba z enim očesom paziti na presneto nesnago turško, hkrati pa naše hlapce in dekle naučiti koristnih reči. Tako smo skupaj sešili predpasnike, čepice in rute, obvezno opremo za vsakega kmeta, naučila pa sem jih tudi onikanja. Da smo lepo in v miru živeli skupaj, smo se držali rihtung iz naše Pratike, kjer so bile skrite tudi stare pripovedke in igre. Preizkusila sem tudi njihovo kmečko znanje in ugotovila, da zna ta mladež jako hitro pobirati krompir, šteti orehe, obešati perilo, narediti brv čez vodo inu še bi lahko naštevala. Seveda je bilo potrebno našo novo kmetijo oskrbeti s prepotrebnimi rečmi, zato smo pletli košare iz leskovih vej, izdelali in poslikali panjske končnice, se naučili nastaviti past polhom in sešili mošnjičke, ki smo jih uporabili za pošiljanje prijaznih pisemc drug drugemu.

            Vsako jutro so nas med nauki za življenje spremljale pojoča veverica, pridna mravljica, nestrpni srnjaček in prijazni ježek s svojimi prigodami. Ker pa je bilo zelo vroče, smo se večkrat odpravili h Kolpi na prijetno osvežitev – nekoč sta nas naša Meta in Štefi presenetili z vodnimi igrami. Vendar pa je naše prijetno druženje neprestano motila presneta nesnaga turška z ne ravno prijaznimi sporočili. Nekega večera se je nekaj turških odposlancev predrzno prikazalo pred našim pragom  z zahtevo, naj jim izročimo nekaj dekel in hlapcev, sicer bodo požgali vas. Najbolj hrabrih šest je odšlo z njimi, mi pa smo se oborožili s piskrčki in kuhalnicami in sledili našemu Franceljnu, saj on pozna vse turške poti. Tiho kot miške smo čakali skriti v grmovju in ko je presneta nesnaga turška prišla mimo, smo zagnali tak kraval, da so strahopetno stisnili rep med noge in jo hitro pocvirnali stran, za seboj pa pustili ujetnike, ki smo jih veselo rešili.

            Ker pa nesreča nikoli ne počiva, nam je ta presneta nesnaga turška v naslednjih dneh ugrabila našo ljubo Štefi. Hitro smo morali narediti načrt, saj je bilo turško sporočilo, kaj bodo storili z njo, zelo nazorno. Davi sem bila k sreči v beli Ljubljani in sem pritovorila tudi posebne kroglice Antiturk, ki ti dajo strahovito moč in močno uspavalo Smrčuh. Tako oboroženi smo se odpravili na Žeželj, kjer naj bi se nahajala naša Štefi. Seveda pa Turki ne bi bili Turki, če nam na poti ne bi dali še norčavih nalog – tako smo šteli sveče na pokopališču, sestavili turški ples, naredili 10 metrov dolgo črto iz kamnov, nosili drug drugega, šteli rože na travniku in še marsikaj. Tik pod vrhom smo pojedli naše kroglice in se z vikom in krikom neustrašno pognali v breg, kjer smo našli Štefi privezano za drevo. Izkazalo se je, da nas je presneta nesnaga turška hotela pregnati iz našega doma, vendar pa smo jim prefrigano nastavili Smrčuha, zato je sultan ukazal pobrati šila in kopita in od takrat ni v naših krajih ne duha ne sluha o tej presneti nesnagi turški.

            Naše prijetno druženje se je tako končalo, saj je končno zavladal mir, nas pa je čakala obnova naše stare kmetije, po naše mlade prijatelje pa so že prišli starši. Bil je resnično lep teden, poln smeha in dogodivščin in če slučajno tole bere kdo od naših pobov in dekličev, vedite, da vas prav lepo pozdravljamo.

                                                                                                                                 Stara mati Zofka