Komenda 1

Tabor PP 2012

Čufti s čustvi v Črni gori!

Slišat in vidt je, da je bil tole en carski tabor!

 

Spet je pričel čas za najzanimivejši in najzabavnejši del skavtskega leta, poletne tabore. Za Komendske klanovke in klanovce pa je imel letošnji poletni tabor posebne razsežnosti, saj smo se odločili, da ga preživimo v Črni Gori.

Kot vsako epsko potovanje, se je tudi to začelo z dooolgo vožnjo. Celodnevni vlak nas je popeljal v Beograd, kjer smo si enostavno morali vzeti čas za zloglasne čevapčiče. Ko smo bili siti (seveda sladoleda nismo izpustili), smo skočili na celonočni vlak do Mojkovaca, naše prve postaje v Črni Gori. Na vlaku smo bili zaradi pretirane gužve prisiljeni spati kar na ozkem hodniku vagona, zato smo si na našem cilju še malo odpočili kar na železniški postaji. Od tam pa nas je pot vodila peš do ravno prav oddaljenega pragozda Biogradske Gore. Tam smo zaplavali v jezeru, se sprehodili po čudoviti naravi, si izbrali vsak svoje črnogorsko ime in si zadali cilj, da najdemo enega Črnogorca s takim imenom ter začeli spoznavati Leopolda Mandiča, kateraga zgodba nas je spremljala čez tabor.
Naslednji dan smo se odpravili nazaj v Mojkovac, skočili v čudovito reko Taro in odšli naprej z vlakom do Podgorice. V glavnem mestu smo se nastanili pri salezijancih, ki so nas zelo lepo sprejeli. Tam smo si ogledali mesto v prijetnih večernih urah, ko ulice dobesedno oživijo. V Podgorici nas je čakal tudi potep v dveh skupinah, kjer smo še bolj spoznali znamenitosti mesta in imeli  priložnost spoznati same prebivalce. Popoldan smo preizkusili tatuje iz kane, odšli k sveti maši (ki je bila na naše presenečenje v Albanščini), nato pa spet na sprehod po ulicah mesta. Sledila je Budva, najbolj turistično mesto Črne Gore. Ogledali smo si stari del mesta, se igrali skrivalnice v ozkih kamnitih ulicah, zaplavali na mestni plaži in odšli naprej v Kotor. V Kotorju je bil prvi postanek morje, nato pa smo si zadali izziv, da prespimo noč na trdnjavi, vpeti v hrib nad mestom, do katere je čez približno 200 metrov višine vodilo 1336 stopnic. Ker smo bili tako zelo prepričani, da zgodaj zjutraj še ne bo nikogar, ki bi nas zbudil in spodil nazaj v mesto, kaj šele kakšen Azijec s fotoaparatom, sta nas zbudili
dve Tajvanki. S fotoaparati, seveda. Odpravili smo se nazaj v mesto, pozajtrkovali, nato pa kar na ulici začeli peti pesmi od A do Ž, kar je kasneje pripeljalo do tega, da smo postali ulični umetniki, ki so za čudovito petje odnesli plačilo. Iz Kotorja smo se odpravili v Perast in se parkirali kar na plažo. Plavali smo do dveh bližnjih otočkov, kjer so nas z obeh zelo ”prijazno” spodili, ker smo bili Rusi (?), oziroma neprimerno oblečeni (priplavali smo..očitno je, da ne bomo v večernih oblekah). Tako smo se vrnili nazaj na obalo. Prespali smo kar na plaži, nasledni dan pa v Sutomore na peščeno plažo. Po skoraj
celodnevnem kopanju in skakanju v vodo, smo šli v majhno mesto Virpazar, kjer smo našli trdnjavo, napol v ruševinah in prespali na vrhu, pod čudovitim zvezdnim nebom. Naslednji dan smo se z ladjico zapeljali po Skadarskem jezeru in si privoščili kosilo kar v restavraciji, da smo poskusili tradicionalne jedi mesta. Proti koncu dneva smo na odmaknjeni potki opravili še odhode, se poslovili, nato pa se odpravili nazaj proti Beogradu. Tam smo si še enkrat privoščili čevapčiče in že smo bili na poti v našo domovino.

Mislim, da nič ne pretiravam, če rečem, da je naš klan letos doživel enega nepozabnih in najboljših taborov, kjer smo kljub neznanski vročini (nad 40°) užival’ do konca!, spoznali zanimivo državo in še bolj zanimive prebivalce. In kdo ve, mogoče se še kdaj ob spremljavi naše male kitare vrnemo nazaj

Rok Valenčič, Vedri volk