V soboto, 14.11.2009 ob 8:00 (z malo zamude), smo se pred komendsko cerkvijo zbrali vodniki in podvodniki z voditelji ,ki so se nevedno prestopali na parkirišču in nevedno iskali avtomobile. Nato je prišlo nekaj vozil, hop, in že smo bili v vozilih z zavezanimi očmi in se vozili, saj nas je neznano kdo odpeljal neznano kam, v daljne neznane kraje po neznani cesti, ki se je vlekla in vlekla, dokler ni voznik kar naenkrat ustavil…
…nas postavil na mraz in nas pustil čakati, dokler kar naenkrat! Kepe tu, kepe tam in padla je prva žrtev, jaz!
Ko smo odvezali šale, smo ugotovili, da se nahajamo na peklensko mrzlem Krvavcu z nalogo – zakuriti ogenj.
Sokola sva morala zakuriti ogenj v razmerah, kot da bila v močvirju, volkova sta morala zakuriti ogenj na snegu, ženski vodi, žabce, čebele in gazele pa so morale ogenj zgolj zakuriti (saj veste, ženske).
No, po prepotenih čelih in čevljih, napolnjenih z nikakor ne toplim snegom, se je ženskemu delu posrečilo, kar se moškemu ni (saj veste, moški) – zakuriti ogenj. Ko smo se greli ob prijetnem ognju, pod smreko, s katere je kapljalo na nas polno staljenega ledu, smo začeli s vodniškim sestankom (saj veste formalnosti).
Po opravljenih dolžnostih smo se posladkali s mandarinami in jabolki, nekateri so se še malo zapeljali po snegu in nato pot domov. Na poti v dolino smo si govorili vice, srečali ovce, jih pozdravili in že smo bili v Komendi, kjer smo soglasno ugotovili, da je bil izlet nadvse prijeten, nato pa smo hitro odbrzeli domov.
Optimistični sokol
